Smiselno naključje je bilo da je ta knjiga prišla navzkriž z mano.
Knjiga o arhetipu, sebstvu, animi in še o čem, kar ostane, ko slečemo zavedno. Knjiga, ki se bere kot se pije močan šnops: po štamprlih, bognedaj naenkrat. Prebrati je treba po malem, da se lahko sproti usede, drugače je lahko rezultat kot pri kakšnem Eco-u, ki ga prebereš na dušek, potem pa ga pozabiš naslednji dan. Jungov prispevek v knjigi je nesporen, tista poglavja, ki so jih zapisali njegovi učenci in drugi wannabe-ji so mestoma naivna in tu in tam zanalašč malo znanstvenofantastična. Se vidi, da je analitičnim psihologom (včasih (pre)blizu pavšalno sklepanje v smislu: če je špičasto, so vile, če je ploščato, je morski list, če pa ni morski list, pa je list.
