Satanski stihi ali Kdo se boji Ajatole.
Ne, nisem je še prebral do konca - dajeva se že dva meseca in sem malo preko 200-te strani. Vmes so padle še kakšne tri druge lažje prebavljive, ampak se ne dam.
Džibril, razpet med Indijo in Anglijo, med tukaj in sanjami, med materializirano in virtualno pojavo, obrača tabuje na glavo kot za šalo in ne ve, čemu sploh.
Mogoče bo(m) izvedel v drugi polovički knjige.
Če si že z nekaj črkami na papirju pridobiš grožnjo smrtne obsodbe neke skupnosti - je to najbolj intrigantna reklama ali samo kaže, v kakšni greznici živimo? Mimogrede: noben b(B)og, ne glede na to, kako ga lokalci poimenujejo, ni zamerljiv, niti maščevalen.
Dopolnitev:
do str. 300 ... meja med sanjami in resničnostjo je zabrisana oz. je sploh ni. Nadangel, klošar ali filmska zvezda? To ve samo Džibril.
Dopolnitev #2:
konec: Odsanjajo, kar imajo za odsanjati in odrastejo. Nekdo se ustreli, nekdo umre, psihično stanje nekoga se močno poslabša, metulji odletijo, voda se razmakne samo za tiste, ki verujejo.
