Ta čitanka je take sorte: ko jo bereš, ti gre najprej na bruhanje, potem jo odložiš, nato pa steče. Po 30 straneh ponovi postopek. In tako do konca.
Obstajata dve kategoriji neberljivih knjig: take, ki jih po nekaj straneh odložiš in se jih niti s palico ne bi dotaknil (npr. Ob reki Piedri sem sedela in jokala by P. Coelho) in take, pri katerih razumeš samo vsaki 100 stavek, ampak se kot magnet prilepi na tebe in jo enostavno moraš dokončati. Ko že skoraj obupaš po silni filozofiji, vmes pade kakšna takšna domača izjava, ki je tam samo zato, da nas rajo razsvetli in drži v pozornosti.
Ta Žižkova čitanka je tadruge sorte.
Morda pa še postanem Lacanovec.