"Vesolje ni nič več kot samo kolosalni dostavni servis.""Kafka" je vran, ste vedeli? Očitno, vendar mi je po toliko letih komaj sedaj kapnilo, ko mi je nekdo povedal. Kafka gleda sliko in je hkrati na njej. Je tudi v pesmi, včasih v kakšni petnajstletnici ali petdesetletnici. Kurbe citirajo Hegla. Pijavke in skuše dežujejo.
Čas teče malo naprej, malo nazaj, nek polubog, ki to noče biti in sam sebe imenuje abstraktni koncept, ki se je slučajno utelesil kot polkovnik, skrbi, da na koncu vsaj približno štimajo vzroki in posledice vseh dejanj, ki obstajajo.
Zmedeno? Seveda. Takole: povzeti to knjigo je skoraj nemogoče, ker se ne bere z očmi in razumskim delom glave. Bere se s čustvenim centrom glave in tistim, ki leži globoko pod njihovo skorjo in skrbi za naše nezavedne reakcije. Pa še Ojdip bi moral čestitati Murakamiju za odlično interpretacijo.
Ocena: Presunljivo. Če dam 5, moram vsem ostalim knjigam znižati za dve oceni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar