Dve dozi Murakamija v roku dveh mesecev je kljub vsemu malo preveč.Kdor je bral njegovo 'Kafka na obali', bi lahko skoraj trdil, da je Norveški gozd njegov drugi del.
Akterji niso isti (malo starejši), zgodba ni ista, vendar je isti občutek in ... okus.
Melanholija na tristo straneh, depresija iz vseh zornih kotov, edino malo manj magičnega nadrealizma in več eksplicitnih prizorov kot pri Kafki. Felacij malo morje, 'taprave' akcije pa malo manj.
Japonski adolescenti, ki ne vedo, kaj bi počeli s sabo. Eh, saj mine, ko minejo oslovska leta.
Ocena: Pomirjujoče. Kot da bi poslušal Rachmaninova.
Ni komentarjev:
Objavite komentar