Orhanu Pamuku, oziroma Ka-ju sneži ves čas bivanja v Kars-u, mestecu na vzhodu Turčije, čisto blizu Armenije, Gruzije in Irana. Majhne snežinke, debele snežinke, hitre snežinke, negibne snežinke, vse, da ustvari filing oglušujoše vsesplošne tišine.
Ka (ali si prišel iz Kafkinega Procesa?) ni več najmlajši, vendar tudi odrasel še ni.
Zakaj?
Ker še išče svojega Boga.
Ker mu(Bogu) po pobalinsko zameri, ker se mu ne razodane in ne pomaga.
Ker pokaže nerelevantnost vprašanja naglavnih rut. Oziroma, da nošenje ženske naglavne rute sploh ni pravo vprašanje. Ker pokaže globoko nekompatibilnost med Evropejci (ali Zahodom, ali neoliberalci, ali .... še sami se ne morejo zediniti, proti komu ali čemu so pravzaprav ortodoksni turški tradicionalisti) in Vzhodnjaki.
Ker se obrne na ljudi, ki mu lahko interpretirajo Boga le takrat, ko ima dovolj raki-ja pod kapo. Pravzaprav se vsi nastopajoči v knjigi redno dajejo v narkozo s pomočjo raki-ja.
Ker v svoji glavi ne more soočiti podob iz redno konzumirane pornografije in odnosa s slečeno muslimansko žensko.
Ker se knjiga konča podobno, kot Kafkin Proces.
Ja, trajalo bo najmanj štiri generacije, da se zaceli rana, ki bo nastala ob vstopu(če sploh) Turčije v EU. Na eni in drugi strani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar