Paulo Coelho - Alef

Trans. Sibirska. Verzija. Staronemških soft porničev. Celo štorijo čakaš, kdaj jo bo, pa je ne. Vsaj na tem transcendentnem nivoju je ne. Nastavi mu jo na pladnju, pa nič.
In žena mu to verjame. 


Drugače pa - končno je gospod začel pisati bolj direktno o sebi, pohvalno. Ena najboljših interpretacij in uporabe v praksi stavka "Jaz sem, ki sem". Ne oseba, ne stvar, ne dogodek, ampak glagol - gibanje, sprememba, akcija. Ven iz zatohle domače okolice, če želimo spremembo in neodvisen pogled na stvari. 
Paulo - odlično!

Marcel Proust - Combray

Tako iz čistega firbca, da podoživim, kaj so nam hoteli vsiliti pri slovenščini v srednji šoli. 

Napol. Prebavljivo. Dobesedno. Do polovice sem se komaj prebil v treh mesecih. Kot po albanski avtocesti s ferarijem. Saj gre, samo podvozje uničiš. Ubogi dijaki, ki jih slavisti posiljujejo s to visoko magdalenično astmatično prozo. Ni za povprečnega bralca, kot sem jaz. Saj ne, da je pisatelj slab, samo nesrečno roko je imel pri izbiri kraja (dolgčas), nastopajočih (dolgčas), zapleta (dolgčas, ker ga ni), poante (dolgčas, vsi vemo, da vonj in okus prožita globlje asociacije). Priporočam možganskim trustom, mazohistom in takim bolj razgledanim in dojemljivim od mene. In seveda vsem, ki jemljejo močna uspavala. Ne bodo jih več potrebovali. 

   

Amy Welborn - Dešifrirani Da Vinci

Kot prvo, gospod se pravilno imenuje - Leonardo iz Vincija in s tem je kiks že v originalnem naslovu (Da Vincijeva šifra). Slavisti, recenzenti, kako ste sploh dovolili takšno čudno spreganje?

Kot drugo, ti dve knjigi bi morali prodajati v kompletu, oziroma še bolje, kar skupaj vezani, tole kot epilog ali celo predgovor originalni Šifri.

Ko prebereš prvo knjigo (Da Vincijeva šifra), povsod vidiš zaroto, ko prebereš drugo (Dešifrirani Da Vinci), vidiš zaroto zarote in se stvar uravnoteži, pokrajša kot ulomek in je vse kot prej. 

Itak je vse fikcija (fikcija in religija in fikcija v religiji in religija v fikciji), važno je le, kakšen pomen ji mi damo.

Arto Paasilina - Srečni človek

Paasilina se po svoji stari navadi zopet norčuje iz institucionalizirnih ljudi, tistih lepo pokorjenih, pridnih, a tudi omejenih in skrivajočih se za raznoraznimi predpisi, šegami, navadami in 'splošno priznanimi malomeščanskimi družbenimi normami'. 

Glavni junak je, kot ponavadi, outsider, malo čudak, pa dober po srcu, pogumen in celo podjeten, kar je novost.   

Trojček v zakonu? Zakaj pa ne? Seveda samo za tiste, ki si to zaslužijo, ki lepo ravnajo z ženskami in jih ne tretirajo kot smetje.

Ocena: Sveže, tako za dva popoldneva.