V svojem življenju sem videl veliko grozljivk. V času, ko sem jih še lahko prebavljal, so mi bile še posebej "pri srcu" tiste B-klasne, kot so Dead Snow, Human Centipede in podobne. Ali pa komercialna The Saw. Ko sem bil mlajši, Amityville, Friday the 13th, Haloween. Še prej stripi, kot npr. Dylan Dog.Kot pravim, ko sem jih še lahko prenašal. Že kar lep čas jih več ne.
No, ko sem že mislil, da sem z grozljivkami opravil, mi pride pod roko knjiga Toma Križnarja.
"Še en potopis", sem predvideval. Wrong. Wrong, wrong, wrong.
Tiste zgoraj omenjene grozljivke so "Nedeljsko popoldne" proti temu, kar se dogaja sedaj, blizu nas, v Sudanu. Kaj je še hujše, s svojo apatijo smo del tega. Ne samo del, vzrok. Ne samo vzrok, neposredni povzročitelj. Kolektivni krivec. Takšni, s pojštrom na glavi, da nam ni treba poslušati, kaj dogaja tam doli.
"Ni v naši moči", nas večina govori.
Kako da ne? Kaj smo danes naredili dobrega? Še nič? No, ni še konec dneva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar