Tomaž Kosmač - Punk is dead

Malo preden sem začel z Great Gatsby-jem, je padla tale - Punk is dead. Skoraj tak ko v tisti ameriški ironični fori, ko stavku sledi "... nooot".

No, ta "... noooot" manjka v naslovu, ampak po tem ko prebereš knjigo, ga itak vidiš na koncu naslova, kot na tistih 3D ilustracijah, v katere moraš buliti nekaj časa, da vidiš izstopajoči objekt.

Jah, narkoza od Godoviča, prek Idrije, Ljubljane, Primorja, vzhodnoevropskega bloka in nazaj. Avtentičen opis vsakega vsaj malo normalnega adolescentnega slehernika, ki je odrasel skozi pribijanje, ler, koncerti in depro.

In kakšno zvezo ima knjiga z Great Gatsbyem? Prav nobene, razen tega, sta v knjižnici slučajno padli iz police v mojo roko in da prva opisuje spodnji poden, druga pa zgornji poden.

John Steinbeck - Ljudje in miši

Pravih mišk je v tej knjigi bolj malo, razen ene majhne, že nekaj časa mrtve, ki jo Lenny carta in boža in vrže nekam v grmovje, ker jo pač mora.

Veliko več je virtualnih zajčkov.

Zaradi katerih se kolje psičke in frfotave milfe.

Po nesreči seveda.

Najlepše je bit' glup, pa ne odgovarjati za svoja dejanja.

Steinbeck je kamero postavil direkt med redneke, posnel 3 detajlne kadre, da se ti zdi, kot da si sam tam poleg murve in noge namakaš v reko.

Branko Gradišnik - Sreča (za) 2

Škoda odveč besedi - glej moj komentar za 1 del (2 posta nazaj).

Lucidna knjiga. Z eno mini opazko, ki se nanaša na večkrat ponovljeno poanto prenosa vzorcev obnašanja iz staršev na otroke. Kot je zapisano v knjigi: "Ni krivde, ni krivca." Malo težko je sprejeti, da tisti, ki zafurajo svoj naraščaj niso krivi. So krivi, samo ne zafuranja in tega, da so vzorce prejšnjih generacij nesli dalje. Njihov del krivde je v tem, da niso zbrali motivacije, fokusirali energije, presegli samih sebe in prekinili 'medgeneracijske štrene'. Kdo pravi, da se ne da?

Deepak Chopra - Hčere radosti

Saj je lušna ta knjiga, vendar ... včasih zgubim nit, pa sem čisto skoncentriran.

Glavni junak - pisatelj, pardon, pisec, preide iz stopnje zombija v prebujenca. Ves čas poizkuša dojeti, da je ta naš svet samo projekcija subtilnega sveta. Na kraju sicer dojame, kar je prikazano malo na hitro, površno, kot po avtocesti na dopust. Sicer si hitro na plaži, vendar ne vidiš vasic, dvorišč, ljudi in ostalih zanimivih stvari ob poti.

Vse je res, kar piše, vendar bi bilo lahko lepše zapakirano.

Branko Gradišnik - Sreča

Redkokdaj se mi zgodi, da ne vem točno, kako bi omenjeno knjigo komentiral.

Takole bom pričel - ko se Junga in Freuda prenaješ, vzameš v roke Erica Berne-ta in ti je malo več jasno o (stran)poteh človeške psihe. Nato 'poješ' Ruglja, ki je še bolj konkreten in pove prav grd resnične stvari o nas, ki jih običajno nočemo slišati. No, ko pa naletiš na Gradišnika, se ti zazdi, da ti je vse jasno, tudi za vse kalibre za nazaj. Konkretne stiske, konkretne življenjske situacije, brez peska v oči. Morebiti bi se kakšen uradno šolan terapevt namrdnil, vendar je ta knjiga to, kar potrebujemo, mi, 'raja'.

Ocena: Še ena knjiga za obvezno čtivo v ljudsko šolo. Preden se cvet naše prihodnosti dokončno izoblikuje v shizoidneže in/ali depresivce.

Evald Flisar - Noro življenje

Gospod zgodnjih srednjih let in gospodična srednjih najstniških let potujeta (preko Grčije, Španije, do Afrike), vendar se zdi, da stopicljata na mestu in padata nekam dol.

Medtem povprečno tam nekje 7x na dan, kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli.

On, preplašen zajček, ki bi verjetno umrl, če bi ga spustili iz zapora (pravil in prepričanj, ki jih ima v glavi). Ona, napol histerična nimfa, 'ki se še išče', in bi umrla, če bi ji kdo samo pokazal zapor vsakodnevne rutine, ki jo ponavljajo 'odrasli'.

Flisar ima prav: smo zmedene živali, razpete med spolnimi nagoni in prekletstvom samoanaliziranja. Živimo absolutno predolgo: v prvi dobi je še vse vznemirljivo, na koncu pa hud dolgčas.

Če koga zanima, zakaj vse se lahko uporabi kuhan svinjski rep (razen za aspik), naj le prebere.

Ocena: življenjsko.

Gabriel Garcia Marquez - Žalostne kurbe mojega življenja

Če bomo pri devetdesetih razmišljali kot tale dedek, kapo dol. Če bomo takrat še sploh razmišljali.

No, verjetno je pri tej starosti že samo želja po sveži najstnici presežek, skoraj preoptimistično bi bilo pričakovati kakšno konkretno akcijo. Ampak - dedek je poizkusil, oziroma, poizkušal. Zaradi tega - kapo dol.

Dokaz, da za ljubezen ni nikoli prepozno, je pa malo hecno, če te doleti tako pozno.

Ocena: Spokojno.