Nick Cave - Ko je oslica zagledala angela

To, da gospod Nick Cave rije po stranpoteh psihe v svoji glasbi, je obče znano. To, da je izlil te zadeve v knjigo, pa malo manj.

Že prvi paradoks je, da knjigo pripoveduje nemi Evkrid. Pravzaprav je ne pripoveduje, pripovedovalec vidi direkt v njegovo zmedeno možganovje, ki je že pred rojstvom dobilo konkretno dozo alkohola od matere preko popkovnice. Redneckovsko vzdušje odmaknjene doline ameriškega juga, kjer so hinavščina, fanatizem, tortura, obsedenost, bestialnost in druge odklonskosti vsakdanja praksa, umirja le -skoraj- neskončna vera glavnega (anti)junaka.


Presunljivo. Primerno za dramsko uprizoritev.


Mz 4,31:

Tedaj je GOSPOD odprl Bileámu oči, da je videl GOSPODOVEGA angela, kako stoji na poti z golim mečem v roki. Pokleknil je in se priklonil z obrazom do tal. 32 In GOSPODOV angel mu je rekel: »Zakaj si oslico že trikrat pretepel? Glej, prišel sem kot nasprotnik, kajti lahkomiselno si krenil na pot pred menoj. 33 Oslica me je videla in se je že trikrat umaknila pred menoj. Če se mi ne bi umaknila, bi tebe pri priči ubil, njo pa pustil živeti.« 34 Bileám je rekel GOSPODOVEMU angelu: »Grešil sem, ker nisem spoznal, da mi na poti stojiš nasproti. Zdaj pa, če je to slabo v tvojih očeh, se bom vrnil.« 35 GOSPODOV angel je rekel Bileámu: »Le pojdi z možmi! Toda govôri samo tisto, kar ti bom rekel!« In Bileám je šel z Balákovimi knezi.

Christopher McDougall - Rojeni za tek

To je knjiga, ki ima 272 strani in sem jo prebral v 2 dneh. Bi jo hitreje, če ne bi vmes skočil na en lahkotni 2 urni hribovski tek do Areha na Pohorju. Kar je mišji prdec proti 200 kilometrskim podvigom južnoameriških domačinov.
Priporočam vsem, ki komplicirajo s tekaškimi copati, oblazinjenjem, stranskimi ojačitvami, ... nepotrebna navlaka, ki povzroča večino tekaških poškodb. Priporočam vsem, ki trdijo, da človeško telo ni primerno za dolgi tek. Ampak to je tako kot prepričevati prepričane - če sam ne poizkusiš (in ponoviš najmanj 100x na leto), ne dojameš.
Preprosto smo rojeni za tek, drugače ne bi preživeli. Da, prav vsak, tudi 100 kilske abrahamovke in poinfarktni pijančki. Idealno za čiščenje glave.

Tomo Križnar - Nafta in voda

V svojem življenju sem videl veliko grozljivk. V času, ko sem jih še lahko prebavljal, so mi bile še posebej "pri srcu" tiste B-klasne, kot so Dead Snow, Human Centipede in podobne. Ali pa komercialna The Saw. Ko sem bil mlajši, Amityville, Friday the 13th, Haloween. Še prej stripi, kot npr. Dylan Dog.
Kot pravim, ko sem jih še lahko prenašal. Že kar lep čas jih več ne.
No, ko sem že mislil, da sem z grozljivkami opravil, mi pride pod roko knjiga Toma Križnarja.
"Še en potopis", sem predvideval. Wrong. Wrong, wrong, wrong.
Tiste zgoraj omenjene grozljivke so "Nedeljsko popoldne" proti temu, kar se dogaja sedaj, blizu nas, v Sudanu. Kaj je še hujše, s svojo apatijo smo del tega. Ne samo del, vzrok. Ne samo vzrok, neposredni povzročitelj. Kolektivni krivec. Takšni, s pojštrom na glavi, da nam ni treba poslušati, kaj dogaja tam doli.
"Ni v naši moči", nas večina govori.
Kako da ne? Kaj smo danes naredili dobrega? Še nič? No, ni še konec dneva!

Martin Kojc - Učbenik življenja

Knjiga te najde, ko si pripravljen. Prav takšna je ta - učbenik življenja. Tako preprosta in tako zahtevna hkrati. Vse, kar je zapisano, je neskončno lahko razumeti in neskončno težko verjeti.
Vendar deluje kar takoj od začetka - če v dejavno misel verjameš čisto majčkeno, se ti čisto majčkeno pokaže. Ko se sprostiš in verjameš malo bolj, te vrže na rit, prežveči in izpljune.
Tako da - pazljivo. Najbolje je to knjigo prebrati in pozabiti nanjo. Ker če ne, se v tvojem življenju začnejo spremembe, ki jih nisi načrtoval.

John Steinbeck - Sladki četrtek

Steinbeckovi Polentarska polica in Ulica ribjih konzerv sta padli že pred leti. Vse, kar se spomnim iz teh knjig, je množica neumornih fešt, takšnih, čisto podivjanih, z nenapovedljivim koncem in hektolitri alkohola.
No, Doc se tukaj malo umiri, pade v krizo, nastane razkol med njegovim analitičnim možganom in 'Selbst'-om. 


Presunljiv opis tipične dileme akademikov: napisati nepomembno razpravo, ki koristi ničemur ali se povsakdanjiti in popreprostiti?


Ocena: pričakovano odlično.

Haruki Murakami - O čem govorim, ko govorim o teku

Sprašujem se, če ta knjiga tudi ne-tekačem tako seže v srce, kot tekačem.
Knjiga me je našla ravno ob prvi obletnici novega življenja - to je teka, ko sem ravno zmogel svojo prvo 20ko. Me pomirila, sedaj vidim, da vsi tekači delimo podobne občutke, misli, potrebo, odvisnost, samoto. Da lahko rečemo eno ali dve pametni s sabo in svojim bogom.


Pojasnilo za vse ne-tekače: tek nima prav nobene zveze s fizično aktivnostjo. 


Ocena: je ne potrebuje. Po prvih desetih straneh sem odložil knjigo, obul copate in šel postavit osebni rekord na desetko. In ga izboljšal za tri minute. Povejte mi, katera knjiga je še tega sposobna ?

Mark Twain - Američan v Evropi

No, s Twainom ne zgrešiš. Knjiga je zbrušeno ogledalo, ne samo za Evropejce, kar za vse človeške značaje, ki nas je kolikor hočeš. Različnost - da, zaplankanost - si zasluži posebno obravnavo.  


Ocena: sproščujoče, ker še obstajajo ljudje, ki niso ovce. Škoda, ker je le-te ne bodo brale.