Christopher McDougall - Rojeni za tek

To je knjiga, ki ima 272 strani in sem jo prebral v 2 dneh. Bi jo hitreje, če ne bi vmes skočil na en lahkotni 2 urni hribovski tek do Areha na Pohorju. Kar je mišji prdec proti 200 kilometrskim podvigom južnoameriških domačinov.
Priporočam vsem, ki komplicirajo s tekaškimi copati, oblazinjenjem, stranskimi ojačitvami, ... nepotrebna navlaka, ki povzroča večino tekaških poškodb. Priporočam vsem, ki trdijo, da človeško telo ni primerno za dolgi tek. Ampak to je tako kot prepričevati prepričane - če sam ne poizkusiš (in ponoviš najmanj 100x na leto), ne dojameš.
Preprosto smo rojeni za tek, drugače ne bi preživeli. Da, prav vsak, tudi 100 kilske abrahamovke in poinfarktni pijančki. Idealno za čiščenje glave.

Tomo Križnar - Nafta in voda

V svojem življenju sem videl veliko grozljivk. V času, ko sem jih še lahko prebavljal, so mi bile še posebej "pri srcu" tiste B-klasne, kot so Dead Snow, Human Centipede in podobne. Ali pa komercialna The Saw. Ko sem bil mlajši, Amityville, Friday the 13th, Haloween. Še prej stripi, kot npr. Dylan Dog.
Kot pravim, ko sem jih še lahko prenašal. Že kar lep čas jih več ne.
No, ko sem že mislil, da sem z grozljivkami opravil, mi pride pod roko knjiga Toma Križnarja.
"Še en potopis", sem predvideval. Wrong. Wrong, wrong, wrong.
Tiste zgoraj omenjene grozljivke so "Nedeljsko popoldne" proti temu, kar se dogaja sedaj, blizu nas, v Sudanu. Kaj je še hujše, s svojo apatijo smo del tega. Ne samo del, vzrok. Ne samo vzrok, neposredni povzročitelj. Kolektivni krivec. Takšni, s pojštrom na glavi, da nam ni treba poslušati, kaj dogaja tam doli.
"Ni v naši moči", nas večina govori.
Kako da ne? Kaj smo danes naredili dobrega? Še nič? No, ni še konec dneva!

Martin Kojc - Učbenik življenja

Knjiga te najde, ko si pripravljen. Prav takšna je ta - učbenik življenja. Tako preprosta in tako zahtevna hkrati. Vse, kar je zapisano, je neskončno lahko razumeti in neskončno težko verjeti.
Vendar deluje kar takoj od začetka - če v dejavno misel verjameš čisto majčkeno, se ti čisto majčkeno pokaže. Ko se sprostiš in verjameš malo bolj, te vrže na rit, prežveči in izpljune.
Tako da - pazljivo. Najbolje je to knjigo prebrati in pozabiti nanjo. Ker če ne, se v tvojem življenju začnejo spremembe, ki jih nisi načrtoval.

John Steinbeck - Sladki četrtek

Steinbeckovi Polentarska polica in Ulica ribjih konzerv sta padli že pred leti. Vse, kar se spomnim iz teh knjig, je množica neumornih fešt, takšnih, čisto podivjanih, z nenapovedljivim koncem in hektolitri alkohola.
No, Doc se tukaj malo umiri, pade v krizo, nastane razkol med njegovim analitičnim možganom in 'Selbst'-om. 


Presunljiv opis tipične dileme akademikov: napisati nepomembno razpravo, ki koristi ničemur ali se povsakdanjiti in popreprostiti?


Ocena: pričakovano odlično.

Haruki Murakami - O čem govorim, ko govorim o teku

Sprašujem se, če ta knjiga tudi ne-tekačem tako seže v srce, kot tekačem.
Knjiga me je našla ravno ob prvi obletnici novega življenja - to je teka, ko sem ravno zmogel svojo prvo 20ko. Me pomirila, sedaj vidim, da vsi tekači delimo podobne občutke, misli, potrebo, odvisnost, samoto. Da lahko rečemo eno ali dve pametni s sabo in svojim bogom.


Pojasnilo za vse ne-tekače: tek nima prav nobene zveze s fizično aktivnostjo. 


Ocena: je ne potrebuje. Po prvih desetih straneh sem odložil knjigo, obul copate in šel postavit osebni rekord na desetko. In ga izboljšal za tri minute. Povejte mi, katera knjiga je še tega sposobna ?

Mark Twain - Američan v Evropi

No, s Twainom ne zgrešiš. Knjiga je zbrušeno ogledalo, ne samo za Evropejce, kar za vse človeške značaje, ki nas je kolikor hočeš. Različnost - da, zaplankanost - si zasluži posebno obravnavo.  


Ocena: sproščujoče, ker še obstajajo ljudje, ki niso ovce. Škoda, ker je le-te ne bodo brale.

Jose Emilio Pacheco - Načelo užitka

Latino dnevnik. Kot da bi jaz objavil svoj najstniški dnevnik, ki ni kaj ekstra in nikogar ne zanima, ker bi bil pre-dolgočasen.
V glavnem, kdo je s kom bil in zakaj ne, pa če bi res, kako bi bilo, samo ni bilo, kaj pa zdaj, ohjoj prejoj.
Manjka vztrajnosti.


Ocena: prebrati za oddih med dvema 'špehoma' in se spomniti svojih oslovskih let.

Marguerite Yourcenar - Anna, sorror

Morda bi kakšna bralka rekla, da je ta knjiga za dušo. Morda je res, za žensko ali za kakšno senzibilno dušo. 
Knjiga je šla mimo mene, niti dotaknila se me ni. En mesec po branju se niti ne spomnim natančno, v kakšnem čustvenem stanju me je pustila. Očitno v nikakršnem. Morda zaradi dokaj tabuizirane teme.


Ocena: nerazložljivo.

Paulo Coelho - Alef

Trans. Sibirska. Verzija. Staronemških soft porničev. Celo štorijo čakaš, kdaj jo bo, pa je ne. Vsaj na tem transcendentnem nivoju je ne. Nastavi mu jo na pladnju, pa nič.
In žena mu to verjame. 


Drugače pa - končno je gospod začel pisati bolj direktno o sebi, pohvalno. Ena najboljših interpretacij in uporabe v praksi stavka "Jaz sem, ki sem". Ne oseba, ne stvar, ne dogodek, ampak glagol - gibanje, sprememba, akcija. Ven iz zatohle domače okolice, če želimo spremembo in neodvisen pogled na stvari. 
Paulo - odlično!

Marcel Proust - Combray

Tako iz čistega firbca, da podoživim, kaj so nam hoteli vsiliti pri slovenščini v srednji šoli. 

Napol. Prebavljivo. Dobesedno. Do polovice sem se komaj prebil v treh mesecih. Kot po albanski avtocesti s ferarijem. Saj gre, samo podvozje uničiš. Ubogi dijaki, ki jih slavisti posiljujejo s to visoko magdalenično astmatično prozo. Ni za povprečnega bralca, kot sem jaz. Saj ne, da je pisatelj slab, samo nesrečno roko je imel pri izbiri kraja (dolgčas), nastopajočih (dolgčas), zapleta (dolgčas, ker ga ni), poante (dolgčas, vsi vemo, da vonj in okus prožita globlje asociacije). Priporočam možganskim trustom, mazohistom in takim bolj razgledanim in dojemljivim od mene. In seveda vsem, ki jemljejo močna uspavala. Ne bodo jih več potrebovali. 

   

Amy Welborn - Dešifrirani Da Vinci

Kot prvo, gospod se pravilno imenuje - Leonardo iz Vincija in s tem je kiks že v originalnem naslovu (Da Vincijeva šifra). Slavisti, recenzenti, kako ste sploh dovolili takšno čudno spreganje?

Kot drugo, ti dve knjigi bi morali prodajati v kompletu, oziroma še bolje, kar skupaj vezani, tole kot epilog ali celo predgovor originalni Šifri.

Ko prebereš prvo knjigo (Da Vincijeva šifra), povsod vidiš zaroto, ko prebereš drugo (Dešifrirani Da Vinci), vidiš zaroto zarote in se stvar uravnoteži, pokrajša kot ulomek in je vse kot prej. 

Itak je vse fikcija (fikcija in religija in fikcija v religiji in religija v fikciji), važno je le, kakšen pomen ji mi damo.

Arto Paasilina - Srečni človek

Paasilina se po svoji stari navadi zopet norčuje iz institucionalizirnih ljudi, tistih lepo pokorjenih, pridnih, a tudi omejenih in skrivajočih se za raznoraznimi predpisi, šegami, navadami in 'splošno priznanimi malomeščanskimi družbenimi normami'. 

Glavni junak je, kot ponavadi, outsider, malo čudak, pa dober po srcu, pogumen in celo podjeten, kar je novost.   

Trojček v zakonu? Zakaj pa ne? Seveda samo za tiste, ki si to zaslužijo, ki lepo ravnajo z ženskami in jih ne tretirajo kot smetje.

Ocena: Sveže, tako za dva popoldneva.