Branko Gradišnik - Sreča

Redkokdaj se mi zgodi, da ne vem točno, kako bi omenjeno knjigo komentiral.

Takole bom pričel - ko se Junga in Freuda prenaješ, vzameš v roke Erica Berne-ta in ti je malo več jasno o (stran)poteh človeške psihe. Nato 'poješ' Ruglja, ki je še bolj konkreten in pove prav grd resnične stvari o nas, ki jih običajno nočemo slišati. No, ko pa naletiš na Gradišnika, se ti zazdi, da ti je vse jasno, tudi za vse kalibre za nazaj. Konkretne stiske, konkretne življenjske situacije, brez peska v oči. Morebiti bi se kakšen uradno šolan terapevt namrdnil, vendar je ta knjiga to, kar potrebujemo, mi, 'raja'.

Ocena: Še ena knjiga za obvezno čtivo v ljudsko šolo. Preden se cvet naše prihodnosti dokončno izoblikuje v shizoidneže in/ali depresivce.

Evald Flisar - Noro življenje

Gospod zgodnjih srednjih let in gospodična srednjih najstniških let potujeta (preko Grčije, Španije, do Afrike), vendar se zdi, da stopicljata na mestu in padata nekam dol.

Medtem povprečno tam nekje 7x na dan, kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli.

On, preplašen zajček, ki bi verjetno umrl, če bi ga spustili iz zapora (pravil in prepričanj, ki jih ima v glavi). Ona, napol histerična nimfa, 'ki se še išče', in bi umrla, če bi ji kdo samo pokazal zapor vsakodnevne rutine, ki jo ponavljajo 'odrasli'.

Flisar ima prav: smo zmedene živali, razpete med spolnimi nagoni in prekletstvom samoanaliziranja. Živimo absolutno predolgo: v prvi dobi je še vse vznemirljivo, na koncu pa hud dolgčas.

Če koga zanima, zakaj vse se lahko uporabi kuhan svinjski rep (razen za aspik), naj le prebere.

Ocena: življenjsko.

Gabriel Garcia Marquez - Žalostne kurbe mojega življenja

Če bomo pri devetdesetih razmišljali kot tale dedek, kapo dol. Če bomo takrat še sploh razmišljali.

No, verjetno je pri tej starosti že samo želja po sveži najstnici presežek, skoraj preoptimistično bi bilo pričakovati kakšno konkretno akcijo. Ampak - dedek je poizkusil, oziroma, poizkušal. Zaradi tega - kapo dol.

Dokaz, da za ljubezen ni nikoli prepozno, je pa malo hecno, če te doleti tako pozno.

Ocena: Spokojno.

Haruki Murakami - Norveški gozd

Dve dozi Murakamija v roku dveh mesecev je kljub vsemu malo preveč.

Kdor je bral njegovo 'Kafka na obali', bi lahko skoraj trdil, da je Norveški gozd njegov drugi del.

Akterji niso isti (malo starejši), zgodba ni ista, vendar je isti občutek in ... okus.

Melanholija na tristo straneh, depresija iz vseh zornih kotov, edino malo manj magičnega nadrealizma in več eksplicitnih prizorov kot pri Kafki. Felacij malo morje, 'taprave' akcije pa malo manj.

Japonski adolescenti, ki ne vedo, kaj bi počeli s sabo. Eh, saj mine, ko minejo oslovska leta.

Ocena: Pomirjujoče. Kot da bi poslušal Rachmaninova.

Vedrana Rudan - ko je ženska kurba / ko je moški peder

Če želite izvedeti, kaj vse ne štima pri naših jugovzhodnih sosedih, vprašajte / berite go. Rudan. Če želite izvedeti, kaj vse ne štima pri ženskah srednjih let, berite go. Rudan. Če želite izvedeti, kaj vse ne štima pri moških, nogometaših, duhovnikih, politikih, otrocih, starših, spolnih organih, kvizkoteki, -ić-ih, ... berite go Rudan !

Morda je res, da so 'pedri' redki kot medvedi na Pohorju, vendar to ne pomeni, da jih(nas) ni!

Aja, 'peder' je tisti, ki: ne gleda nogometa, vozi otroke v vrtec, si redno umiva zobe, se veseli vikenda, (ne pa službe), se ponoči vstaja in išče dudo pod posteljo, vsak dan menja spodnje perilo, .... (dodaj 3 strani) ... se nerad dotika drugih moških (tako kot nogometaši) in ni 'pravi moški'.

Kdo je 'kurba', prepuščam v branje vam samim.

V glavnem: grenko kot žolč. Ne priporočam v branje vsem neizpolnjenim ženskam srednjih let z nerazčiščenim odnosom do moških, ker bi lahko lahko rekle: "Sem rekla, da je tako!".

Šokantno resnično za veliko večino.

Pravzaprav odlično, končno nekdo, ki pove po resnici.

Medtem smo nekateri pač zadovoljni s sabo in ne jokamo vsepovprek.

Kurt Vonnegut - Hokus Pokus

Kurt Vonnegut - Hokus Pokus

Definitivno lažje prebavljivo kot Časotresk.

Štorija je mešanica skoraj vsega - parodija visokega šolstva (rektor je nepismen!), privatizacije (zasebni zapor, ki ga v Ameriki vodijo Japonci je profitabilen!), vojne v Vietnamu (je bil sploh kdo trezen tam?), rasne segregacije (leti, Črnec, leti!), raziskovalnih ustanov (kje že so iznašli napalm, Harvard?), duševnih bolezni (ko še žena in tašča nista bili zmešani kot vešči), pogovornih oddaj (zakaj stare epizode vrtijo zapornikom?), ...

Za konec poslastica: s koliko ženskami je gospod spal (izvzemši prostitutke in srednjo šolo), je enako številu žrtev v Vietnamu, ki je, koliko že? Odgovora ni, le formula, kako to število izračunati.

Le zakaj vedno naletim na ne-linearne zgodbe?

Pesimistično in grdo-realistično, vendar se včasih smejiš kot ROFL.

Voltaire - Kandid ali optimizem

Voltairov "Kandid ali optimizem" po 250 letih velja še danes. Slepo verjeti tistim, ki trdijo, da je vse v najlepšem redu je ravno tako zmotno, kot verjeti tistim, ki jamrajo vsepovprek. Oboji samo filozofirajo, zaradi česar stvari ostanejo, kot so.

Samo (apostrof na o) delo je rešitev, ne filozofiranje. Ne vsako delo, ampak tisto prizemljeno.

Še en kratek citat:

... "A, tukaj vidim osemdeset zvezkov zbornika znanstvene akademije!" je vzkliknil Martin; "tukaj bi utegnilo biti kaj dobrega." - "Bi," je rekel Poccocurante, "da je vsaj eden teh klobuštračev izumil samo umetnost, kako delati igle; toda v vseh teh knjigah so le puhli sistemi in niti ene koristne reči." ...

Knjigo je najti tukaj: http://www.esp.org/books/