Jose Emilio Pacheco - Načelo užitka

Latino dnevnik. Kot da bi jaz objavil svoj najstniški dnevnik, ki ni kaj ekstra in nikogar ne zanima, ker bi bil pre-dolgočasen.
V glavnem, kdo je s kom bil in zakaj ne, pa če bi res, kako bi bilo, samo ni bilo, kaj pa zdaj, ohjoj prejoj.
Manjka vztrajnosti.


Ocena: prebrati za oddih med dvema 'špehoma' in se spomniti svojih oslovskih let.

Marguerite Yourcenar - Anna, sorror

Morda bi kakšna bralka rekla, da je ta knjiga za dušo. Morda je res, za žensko ali za kakšno senzibilno dušo. 
Knjiga je šla mimo mene, niti dotaknila se me ni. En mesec po branju se niti ne spomnim natančno, v kakšnem čustvenem stanju me je pustila. Očitno v nikakršnem. Morda zaradi dokaj tabuizirane teme.


Ocena: nerazložljivo.

Paulo Coelho - Alef

Trans. Sibirska. Verzija. Staronemških soft porničev. Celo štorijo čakaš, kdaj jo bo, pa je ne. Vsaj na tem transcendentnem nivoju je ne. Nastavi mu jo na pladnju, pa nič.
In žena mu to verjame. 


Drugače pa - končno je gospod začel pisati bolj direktno o sebi, pohvalno. Ena najboljših interpretacij in uporabe v praksi stavka "Jaz sem, ki sem". Ne oseba, ne stvar, ne dogodek, ampak glagol - gibanje, sprememba, akcija. Ven iz zatohle domače okolice, če želimo spremembo in neodvisen pogled na stvari. 
Paulo - odlično!

Marcel Proust - Combray

Tako iz čistega firbca, da podoživim, kaj so nam hoteli vsiliti pri slovenščini v srednji šoli. 

Napol. Prebavljivo. Dobesedno. Do polovice sem se komaj prebil v treh mesecih. Kot po albanski avtocesti s ferarijem. Saj gre, samo podvozje uničiš. Ubogi dijaki, ki jih slavisti posiljujejo s to visoko magdalenično astmatično prozo. Ni za povprečnega bralca, kot sem jaz. Saj ne, da je pisatelj slab, samo nesrečno roko je imel pri izbiri kraja (dolgčas), nastopajočih (dolgčas), zapleta (dolgčas, ker ga ni), poante (dolgčas, vsi vemo, da vonj in okus prožita globlje asociacije). Priporočam možganskim trustom, mazohistom in takim bolj razgledanim in dojemljivim od mene. In seveda vsem, ki jemljejo močna uspavala. Ne bodo jih več potrebovali. 

   

Amy Welborn - Dešifrirani Da Vinci

Kot prvo, gospod se pravilno imenuje - Leonardo iz Vincija in s tem je kiks že v originalnem naslovu (Da Vincijeva šifra). Slavisti, recenzenti, kako ste sploh dovolili takšno čudno spreganje?

Kot drugo, ti dve knjigi bi morali prodajati v kompletu, oziroma še bolje, kar skupaj vezani, tole kot epilog ali celo predgovor originalni Šifri.

Ko prebereš prvo knjigo (Da Vincijeva šifra), povsod vidiš zaroto, ko prebereš drugo (Dešifrirani Da Vinci), vidiš zaroto zarote in se stvar uravnoteži, pokrajša kot ulomek in je vse kot prej. 

Itak je vse fikcija (fikcija in religija in fikcija v religiji in religija v fikciji), važno je le, kakšen pomen ji mi damo.

Arto Paasilina - Srečni človek

Paasilina se po svoji stari navadi zopet norčuje iz institucionalizirnih ljudi, tistih lepo pokorjenih, pridnih, a tudi omejenih in skrivajočih se za raznoraznimi predpisi, šegami, navadami in 'splošno priznanimi malomeščanskimi družbenimi normami'. 

Glavni junak je, kot ponavadi, outsider, malo čudak, pa dober po srcu, pogumen in celo podjeten, kar je novost.   

Trojček v zakonu? Zakaj pa ne? Seveda samo za tiste, ki si to zaslužijo, ki lepo ravnajo z ženskami in jih ne tretirajo kot smetje.

Ocena: Sveže, tako za dva popoldneva.

Slavoj Žižek - Začeti od začetka

Ta čitanka je take sorte: ko jo bereš, ti gre najprej na bruhanje, potem jo odložiš, nato pa steče. Po 30 straneh ponovi postopek. In tako do konca.

Obstajata dve kategoriji neberljivih knjig: take, ki jih po nekaj straneh odložiš in se jih niti s palico ne bi dotaknil (npr. Ob reki Piedri sem sedela in jokala by P. Coelho) in take, pri katerih razumeš samo vsaki 100 stavek, ampak se kot magnet prilepi na tebe in jo enostavno moraš dokončati. Ko že skoraj obupaš po silni filozofiji, vmes pade kakšna takšna domača izjava, ki je tam samo zato, da nas rajo razsvetli in drži v pozornosti.

Ta Žižkova čitanka je tadruge sorte.

Morda pa še postanem Lacanovec.